Day 19 ali pa 20 nevem tocno

Ti casovni pasovi naredijo malo zmesnjave. Kakor koli ze smo 9. in po Ljubljanskem casu smo ob 17,00 prispeli do Ankarana.

Dan 18: LA - pakiranje

Zjutraj nas je na poti na zajtrk presenetila veverica, ki je nepazljivemu gostu iz mize ukradla celo pomarnčo. Sem pomislil, da si je izbrala prevelik zalogaj. Ampak ji je kar šlo. Pa saj; tudi mi smo se lotili tele Amerike v 18 dneh; bi lahko rekli, da smo si zadali kar malo prevelik zalogaj. Ampak je šlo.

Ura je 19,45 zadnjega dne našega bivanja v LA in tudi USA, bi lahko rekli. Jutri zjutraj zarana ob 05,30 po lokalnem času je naročen prevoz na letališče. Potem pa hop do Philadelphie na vzhodni strani USA in hop do Frankfurta in hop do Benetk in hop oziroma brrrrr.. do Ljubljane. In ura bo že kasno petek popoldne. Sedajle, ko to pišem pa je še sreda. Uf. Mojca je medtem, ko sva korakala iz Budgeta kjer sva vrnila "naš" avtek komentirala nekako takole: dopusta je konec, ampak bo trajalo še dva dni, da pridemo domov, želeli pa bi si, da če je konec smo tudi že doma. Saj se spomite, ko na primer nekje na Jadranu pakiraš kufre za domov in sproti razmišljaš kdaj bi bilo najbolje pričeti pot, da boš nazaj ne v 8 urah ampak v 5 urah? Sedajle takoj vzamem "ta dolgo" Jadransko varijanto.

No danes se pa zato ni bilo potrebno prav veliko vozit. Malo smo šli na plažo, toliko da sem se enkrat vrgel v ta hudo mivko - je super; pa še en špancir po 3thd street in kitajc za kočerjo pa je bil dan mimo. Še par simboličnih fotk iz pacifiške obale in še pot domov.

Dan17: Hwy1-Pismo Beach-LA

Sedaj nam je jasno zakaj so nam razlagali, da je v San Franciscu poleti hladneje kot pozimi. Veter nosi hladen zrak iznad Pacifika proti kontinentu kjer se sreča z razgretim suhim zrakom nad kontinentom. Tako je večina obale zavita v oblake vse do popoldneva, ko se sonce prebije skozi oblake. Temperatura zraka pa je še vedno nekje med 15 in 20 stopinjami.

Iz Montereya smo po High Way št.1 odrinili proti jugu. Slikovita cesta kategorije Ljubljana - Litija se vije tik ob obali. Končno normalna ovinkasta cesta. Ampak užival sem zgolj jaz. Po 20 km sem dobil prošnjo iz druge vrste, da bo treba bolj počasi. Tudi Mojca je rekla, da bi poleg drugih stvari iz Amerike prinesla s sabo pod Alpe tudi ravne ceste. No ja, hvala bogu odločitev ne počiva na Mojčinih ramenih. Pokrajina in obala me je močno spominjala na Irsko. Mahovi in grmičevje, rožice vseh barv. O konstantnosti vetra iz Pacifika pričajo lepo počesana drevesa. Ob obali vsake toliko vidiš kakšno hišo. Sicer pa po poštnih nabiralnikih ki v grozdih počivajo kraj ceste veš, da so tukaj ljudje.

Po kakšnih 70 miljah smo že od daleč videli kakšnih 50 avtov sparkiranih na parkirišču ob cesti in gručo ljudi, ki je gledala nekam "dol" po obali. In je bilo jasno - našli smo jih - morske slone. Seveda smo tudi mi zategnili ročno in si vzeli kakšne slabe pol ure za spremljanje doganjanja na plaži. Zanimivo. Skoraj tako kot iskati rake po plaži. Z razliko, da je ta prizor za nas zelo neobičajen. Mislim, da v živo še nisem videl morskh slonov.

Klik, klik in hitimo naprej.

Cilj današnjega dne je bil Pismo beach. Manjše turistično mestece, kjer je Mojca preko interneta izvohala picerijo, kjer pečejo brezglutenske pizze; imajo fino mivkasto plažo in zato je tukaj tudi rezervirala motel. Motel 6. Pizerija se je izkazala za resnično. Edino kar je bilo izven načrta je bilo, da te bila to pizzerija za s sabo. No torej smo naročili malo mešano za nas in eno za Jakoba in jo mahnili na plažo. Prijetno. Medtem smo občudovali srfarje, ki so kot goske "plutali" v hladni vodi in čakali na "the" val, ki ga bodo odsurfali. No, vsake toliko je kdo od njih res tudi malo posrfal.

Smo pa smo bili razočarani nad hotelom. Motel 6 nam je predstavil hudo revno sobico z bogato "dišečo" aromo. Zato smo udarili po mizi in današnjim 200+ miljam prišteli še naslednjih 200 - milj in se pripeljali v Los Angeles. Kjer nas je pričakal motel, ki smo ga že poznali od dneva ko smo prirajžali v Americo.

Jutri pa relaksacija na plaži in kak sprehod, pa vrnit avto, pa pakirat,..

Day 16: Monterey

Danes zjutraj smo zapustili SF in se podali 200km nižje proti jugu. Ustavili smo se v Steinbeckovem mestu Monterey.

Monterey je prijetno mestece ob obali, znano po velikem in izredno lepo urejenem akvariju, Canary Raw (ali po naše Ulici ribjih konzerv), panoramski cesti 17-mile drive in še bi se kaj našlo. Panoramsko cesto smo izpustili, saj se nameravamo jutri podati proti jugu po znameniti Hwy 1 in bo lepih pogledov še na pretek.

Za akvarij smo si vzeli kar nekaj časa. Res je izredno lepo urejen, bilo je sicer kar precej gneče, ker je imel del američanov danes še prost dan na račun včerajšnjega dneva neodvisnosti. Presenetilo me je koliko delajo na izobraževanju - tako otrok kot tudi odraslih. Prostovoljci so praktično na vsakem koraku in pripravljeni na pogovor in izobraževanje obiskovalcev. Poleg tega so vsepovsod razne interaktivne predstavitve, panoji, igre, delavnice, igralnice ... Zelo pohvalno.

Kasneje je sledil še njamsi Ghirardelli-jev sladoled, za katerega so ljudje v SF čakali po celo uro, tukaj pa je bil naš kar takoj (in ravno tako hitro tudi pojeden), pa sprehod po glavni pomenadni ulici Canary Raw.

Sicer pa mi je ta del Californije zelo všeč; temperature so okrog 20C, dežela je zelena celo leto in temu primerno lepo in bujno je rastlinstvo in nepregledna polja artičok, jagod in ostale zelenjave smo videli danes. Škoda, ker ne morem napakirati še kakšnega zabojčka za domov. Sem si pa privoščila čudovite češnje, pa tukajšnji avokado je tudi odličen.

Day 15: San Francisco

Dan se je začel z dobro kavo, ki jo je naš kavalir (oči) prinesel za dobro jutroJ. Ko smo se potem bolj ali manj vsi zbudili, smo se odločili, da je glede na vso gužvo v mestu (Američani danes po »AMERIŠKO« praznjujejo njihov dan neodvisnosti) danes dan za kino. Najbližji kino, peš oddaljen kakih dobrih 20 minut, je stara lepa zgradba, ki je znotraj preurejena v »simpl« kino. Kot kompromis med ženskim in moškim delom družine smo se odločili za komedijo Grown ups. Ocena: luškana družinska komedijaJ.

Ko je bilo filma konec, smo bili že vsi lačni, tako da smo preizkusili mestni avtobus, ki je zelo podoben naši ljubljanski troli. Glede na opozorila, kako zabasano mesto bo danes, zaradi praznika, smo do našega cilja prišli kar dosti hitro (saj meni se zdi takoJ ). Potem malo prerivanja skozi množico na »Pier 39« in v restavracijo Buba gump. Končno morska hrana! J bilo je Mljaask!

Popoldne smo potem zaključili s sprehodom po dolgih ulicah mimo parkov, kjer je bilo opaziti družine in prijatelje, ki so praznovali tale njihov praznik s raznimi pikniki (res že zelo pogrešamo vse sorodnike in prijatelje domaJ) , nakupom v knjig v knjigarni in kavo v Starbucksu.

(tole moram še omenit kaj se je zgodilo v StarbucksuJ: eden je prišel do mami in jo vprašal če se lahko slika z njo, svojemu prijatelju je govoril naj bi bila mami neka slavna Rosalie Nevemkaj. hehehe, vsi smo se smejal... na koncu se je poslovil od mami in ji rekel, da se vidta na televiziji, tako da naj bi bila tale Rosalie po naših sklepanjih kakšna igralka)

Nekaj slik za Romana:

Zvečer sta oči in mami šla na obalo, kjer je bil za ob pol desetih napovedan ognjemet (dan neodvisnosti je za Američane precej velika reč). Jaz, ki sem bila v sobi, lahko povem to, da se je slišalo tako, kot da se svet podira. No na koncu sta mami in oči rekla, da ognjemet ni bil nevem kako poseben, pač ognjemet kot ognjemet. Sicer pa lahko sami presodite po slikah:

Day 14: San Francisco

San Francisco nas je vse očaral. Neverjetno prijetna klima. Zjutraj okrog 17^oC in čez dan 22^oC ter cel dan sonce brez oblačka. Običajno imajo tukaj poleti precej megle. Pravijo celo, da je pozimi topleje kot poleti. Vendar danes smo tukaj mi, in vreme je fantastično. Naš hotelček je na Lombard street. Ime me strašno spominja na išijas; a ulica je ena najbolj znanih; na poseben način. Mesto San Francisco leži na površini 11 x 11 km, kar ni veliko. Na tej površini pa je več kot 43 hribov. No, nekateri so hribčki. Lombard street teče čez en takšen hrib in spust na začetku je prav pasji. Pa so brihtne glave na razdalji 200m in širini 50 m vrinili 12 serpentin. Vmes je ostalo precej prostora, ki ga zaseda zelenje in cvetje. Idila.

Popoldne so avtomobili turistov stali v koloni, po več kot 1/2 ure, da so lahko zapeljali po tem odseku ceste. In tam smo zjutraj srečali še eno ekipo Slovencev, ki so počeli ravno to. Mi smo te dni raje na »peš« pogon. Sicer imajo razen metroja vse možne oblike javnega transporta.

Že prejšnji dan smo se odločili, da gremo danes na organiziran ogled mesta. Open bus tour. In je Mojca preštudirala vse ponudbe in priročnike ter ugotovila, da bo potrebno najti kakšno varijanto z popustom. Ti ogledi so od 20 dolarjev naprej. Nas pa je pet. Tako smo izbrali opcijo kjer smo nekako »ustvarili« družinski popust. Sicer smo se načakali v vrsti za ta avtobus (40 min) a ker smo bili v vrsti prvi, je bilo malo lažje. Potem smo z avtobusom v zgornjem nadstropju v prvi vrsti 2 ½ ure krožili po mestu in poslušali nekakšno angleščino. Vendar prijetno in še razumljivo. Pogledi pa zelo lepi. Vreme je bilo kot rečeno super. Seštevek vrhunski.

Potem smo še malo uživali v »Fisherman wharf« (kjer so del pomola zasedli morski levi) in se rinili med reko obiskovalcev, ujeto med cesto, trgovinicami in uličnimi umetniki. In dneva je bilo kar na enkrat konec. San Francisco je zagotovo mesto, ki oddaja prijetne vibracije.

Day 13: Turlock/San Francisco

Čudovit dan s sekvojami se je končal v hotelu, ki sta ga izbrale Mojca in Ana. In izkazalo se je, da smo zadeli terno. Vsaj kar se mene tiče. Našli smo družinski hotel, ki ga vodi prijazen Indijec: Naresh. Hitro sva padla v debato. Vendar me je po celodnevni vožnji in sprehodih med sekvojami hitro pobralo. Vendar sva še prej ugotovila, da je v Turlocku kar nekaj dilerjev z starodobnimi avti. In, da imajo vsako leto zadnji vikend v januarju velik sejem starodobnikov in delov zanje. Tako mi je obljubil, da me naslednji dan odpelje do enega od njih. Kljub temu, da sem šel spat dokaj zgodaj, sem spal kot ubit do 9,00 naslednjega dne. Potem je sledil obisk oldtajmerjev. Hudo, toliko, da smo se potem kar vsi zapeljali pogledat našminkan pleh.

No ta dan smo si res vzeli na počasi. Po nasvetu Naresha smo se ustavili v Modestu. Namreč ne v Los Angelesu in ne v Las Vegasu niso imeli iPad-ov. Ideja je bila, da je v velemestih razprodan, v manjših pa zna biti, da to ni tako. In se je izkazalo, da je to res. No pa smo uredili še to. Skočili smo še na pizzo in odrinili proti San Franciscu. In ves čas mi je na misel prihajal star komad: »If you are comming to San Francisco be shure to wear some flowers in your hear,..« Poleg tega je bil petek pred praznikom in smo ves čas vožnje lahko v nasprotni smeri spremljali valeče kolone. Pretežno stoječe.

In počutje je bilo vedno boljše. Ugasnili smo klimo v avtu. Pozno popoldanske temperature so približno 20-18 C. Po vseh dosedanjih vročinskih udarih, prav neverjetno kako paše. In večerni sprehod se je končal v jopah in jaknah. Sveže. San Francisco pa tudi brez klime veliko bolj spominja na kakšno Evropsko mesto in izžareva nekakšen mir. Vsi smo to začutili in komaj čakamo da odrinemo na odkrivanje mesta.

Day 12: Sequoia NP

Ko smo odhajali iz Slovenije, mi je Lea rekla, da ima Amerika sigurno kako sporočilo zame. What? Sporočilo? Saj gremo na dopust v Ameriko, ne na duhovne vaje v Indijo, sem si mislila takrat. Kljub temu nisem pozabila na njene besede in hodim po Ameriki z odprtim srcem.

Prvič me je doletelo med Navajo indijanci v Monument Valleyu. Takrat so mi lile solze od lepote pokrajine okrog mene in preprostosti življenja tamkajšnjih ljudi. Ko smo kasneje vprašali domačina, kaj ti indijanci sploh delajo v tisti prečudoviti, a za življenje skrajno neprijazni pokrajini, je dejal: Pretty much nothing. Razen izdelovanja nakita in lončarskih izdelkov za turiste nič. Nič. A imajo svojo pokrajino. In spoštujejo življenje in so ponosni na svoje korenine.

Ja, vsega v življenju pač ne moreš imeti. In spoštovati je treba tisto kar imaš.

Včeraj v Sequoia NP me je spet prevzelo. Sicer sem to pričakovala. Drevesa imam že od nekdaj rada. Ko sem stala tam pod mogočnimi sekvojami, sedela v njihovem naročju in čutila mogočno energijo, ki jo oddajajo, sem se počutila tako majhno, a hkrati pomembno za ta naš ljubi planet. Drevesa, ki so preživela 2000, 3000 let nosijo sabo veliko sporočil za nas. Samo ustaviti se moraš in prisluhniti. Sporočio zame je bilo: V življenju se je treba boriti.

Tole je bilo pa za posladek včerajšnjega dne:

P.s.: Barb, nisem ti nič kupila v Sequoia NP, drevesa mislijo nate in te pričakujejo.

Kralji cest

Poleg tega, da so v USA na cestah skoraj izključno kamijoni z "nosom" in da so lahko tudi občutno daljši od naših (po naše: za "šleperjem" je pripeta še ena prikolica enake dolžine) kar izgleda nekako takole sestavite si sliko iz obeh:

jih od naših loči tudi to, da so v vseh barvah in večina z vsaj kakšnim dodatkom. Po možnosti kromiranim. Zato smo jih nekaj poslikali. Seveda vseh najlepših nismo ujeli a za okus pa bo.

Znajo biti hudo impozantni. Posebno tisti starejši, ki imako kabino zloženo skupaj z zakovicami in z tistim popolnoma ravnim slab meter visokim kromanim odbijačem. Ko se ti "zalim" od zadaj brez da razmišljanja pospešiš ali pa zamenjaš pas. Neglede na to, da imajo na nekaterih odsekih posebne omejitve za kamijone niso opazno počasnejši. Pravi kralji cest.