Day 10: Las Vegas

Njaprej smo ugotovili da do Vegasa ni 400 milj ampak samo 280 kar je naračunal naš Garmin. Bravo za Garmina. In smo bili že ob 14,30 v razbeljenem Las Vegasu. Sedaj smo že dobro založeni z iskušnjami in si že znamo postavljati cilje v skladu z časovnimi možnostmi. V Vegasu smo imeli tri: kupiti kruh za Jakoba (celiakije v ZDA pač ne poznajo, ljudje se vozijo tudi po 300 in več milj daleč, da najdejo trgovino) in v Vegasu je trgovina z zdravo prehrano, ki ima tudi izdelke za celiakaše; obisk Las Vegas Outlet centra (predvsem Nike store) in pogledat kako zgleda igralnica od znotraj. Do polnoči smo vse opravili. Imeli smo novo zalogo kruha za Jakoba, v prtljažniku 7 parov novih Najkic (povprečna cena za par: 40 dolarjev oz dobrih 30€) in nočni sprehod po "Strip-u"; glavni zabaviščni ulici. Občutki so podobni kot v kakšnem Disneyladu. Fasade speglane v vseh mogočih barvah. Zadnja moda za stavbe: oblečene v refleksna stekla v tonih bakra do čokoladne rjave. Zvečer ja na ulicah na vsakih 20 metrov kak varnostnik tako da ne verjamem, da je tukaj kak krimial pogost pojav. Sicer se mi zdi pravi odgovor za Vegas, odgovor trgovca na moje vprašanje kako je z popusti: V Vegasu ni popustov, tukaj smo da vam poberemo denar.

Pozdravi domov

Torej pet puščavnikov je prispelo v Las Vegas. Nič me ni prevzelo in če po pravici povem, komaj čakam da gremo proti severu. Tole mesto greha ni zame.

Jutri nas čaka skoraj šest ur vožnje proti severu, naslednji dan pa gremo pogledat orjaške sekvoje.

Ampak bistvo tega posta je, da pošiljam pozdrave domov in hvala vsem, ki nas spremljate in pošiljate pozdrave. Res je, da se imamo fajn in uživamo, ampak čez dom ga pač ni....

Lep pozdrav vsem in radi vas imamo!

Mojca

P.s.: Rom-an, a ti je cigan ukradel komp? Pa Barb, a si na taboru?

Day 9: Antelope Canyon / Bryce Canyon

Tale Antelope Canyon najdete v vseh pripočnikih "kam iti v Ameriki". In če vsi tako pravijo bo že prav. In tudi je. Še posebno, če te fotografiranje veseli. Poseben priboljšek je bil vodič-domačin. Malo pogrešamo stike z domačini a to je davek na našo svetlobno hitrost premikanja po kontinentu. Tako pa smo imeli v časi vožnje priložnost malo pokramljati. Prav super. Ker se nam malo mudi za enkrat toliko. Mislim, da bodo slike dovolj zgovorne.

Ni ko smo ravno pri svetlobni hitrosti: kaj pa je to 200 ali 300 milj. Pa skočimo še do Bryce Canyon-a. Vmes se je pokrajna spremenila. Iz Indijanskega območja smo očitno prišli v Kavbojski Utah. Bistveno več zelenja .. posamezna drevesa .. cel gozd. Uvav! Je pa tudi res, da smo se dvignili na 2440 metrov.

In potem ko prideš do kanjona in se ozreš naokoli potrebuješ nekaj časa, da te od silne hirosti premikanja telesa spet najde tvoja duša, in tako počasi začeneš uživat v zgodbah narave.

Hotel, ki nas je gostil na ta dan je imel tudi bazen kar smo radi izkoristili, čeravno že v temi.

Pri fotkah so malo nagajali oblaki in je bil to razlog več, da se zjutraj zarana pred sončnim vzhodom človek naloži v avto in jo mahne uživat. Pa uživajte malo še vi:

Tako sedaj pa še oblečem "ta h'mašno" srajco (edino, ki jo imam s sabo) zalavfamo mašino in če 400milj bomo v Las Vegasu.

Hello

Na kratko: Danes je bil super dan! :)

Zjutraj smo spakirali naše stvari, nato pa se odpravili na mesto, kjer smo bili zmenjeni z našim vodičem. Čakala nas je namreč tura po Antelope kanjonu. Ob 10h smo prišli na dogovorjeno mesto in videli s kakšnimi džipi vozijo v kanjon. Ob pol 11h je tja prišel naš vodič in voznik obenem, nato smo se skupaj odpravili do našega džipa. Prvi vtis: A TO PELJE??? A TO ŠE DELA? A TA AVTO SKUPAJ OSTANE, KO SE GA EN DOTAKNE??? Ta džip ni bil niti približno tisto, kar smo gledali ob 10h. Džip star okoli 25 let, zadnja vrata so bila privezana z šponarjem, varnostni pasovi?-nikol slišal zanje. Okej, saj ne more bit tko hudo, prežvel že bomo. Najbrž je cestica do kanjona kar urejena, tako da ne bo panike. "Cestica" je prvih 15 minut obstajala in je bila pač normalna cesta, naslednjih 20minut ceste ni bilo. Peljali smo se po razriti mivki, tako, da ni potrebnega govora o tem, kako nas je metalo po avtu. Z Jakobom in Mašo smo se tko smejal kot že dolgo časa ne! : D Antelope kanjon je res lep, a je ta vožnja pustila večji vtis na današnji dan kot karkoli drugega. :D

No to je bil izsek današnjega dogajanja. Saj bi napisala še kaj, a komaj še gledam. Jutri potujemo v Las Vegas. Komaj čakam!

(Prejšnjič sem pozabila odgovoriti na komentar ata, mame, Boruta&Katje: Hvala, tudi vam pošiljamo lepe pozdrave. Ful vas že pogrešamo in ko se vidimo bo taprava fešta!! ;))

LP vsem :)

Day 8: Page/Lake Powell

Evo, še moja naloga: slike včerajšnjega dne, ko smo uživali nedeljo v pravem pomenu besede.

Uživanje na Lake Powell, Cheins beach

Že dolgo nismo z otroci tako uživali v kakšnem jezeru kot tukaj. Po izjavah Ane,Maše in Jakoba je bljše kot marsikje na morju. Voda čista kot je v jezeru pač lahko in kljub spet množici plastičnih poganjačev ni smdelo po bencinu. Juhuhu! Zato ni bilo užitek le skakati v vodo ampak tudi plavati. Plaža velika, zložena iz istega listnastega testa in ker je to pravzaprav stisnjena mivka - sploh ne drsi, ne suha ne mohra. Super. Le korak od obale pa voda globoka vsaj 20 metrov pa vse do kakšnih 100m ali kolikor natančno je pač jez visok. Plaža kjer smo bili je zgolj kakšnih 300m od jezu. In ko smo se tako z otroci zaganjali v vodo so dobili veselje tudi domačini, ki jihi sicer ni bilo prav veliko. In so nam pokazali, da so še višja naletna mesta. Sicer je malo neugodno, ko gledaš kakšnih 6-7 metrov globoko v vodo, ampak vem, da sem že prebral, da je potrebno vsak dan narediti kaj česar te je strah. In tako - vzameš zalet in greš – juupiiiiii! Super zabava. Mislim, da imajo tukaj skakanje v vodo in plavanje za šprt revnih (sodeč po obiskovalcih plaže). Ampak, če sem iskrem mi je bilo to prej všeč kot ne.

Horse Shue Bend

Včeraj za razliko do ostalih dni nismo prevozili vsaj 200milj. Zjutraj smo skočili do lokalne znamenitosti Horse Shoe Band – po domače ovinka konjske podkve. Reka Colorado se dejansko v nekem trenutku zariše podkvast zavoj. Spet to ni nič posebnega če to nebi bilo vrezano 100m globoko v skale. Vse skupaj pa na tlorisu 500 x 500m. Okolica pa kot smo že zapisali puščava posejana z grmički. Kamnine so v miljonih letih stisnjena mivka. Kar pomeni, da vse skupaj izgleda kot neskončno listnato testo bolj ali manj zloženo na kup. In tako sediš na robu prepada (100m mislim, da je dovolj, da se tako reče) in občuduješ reko spodaj. Uf, hudo! Z Mojco komentirava, da če bi to bilo pri nas: bi bile okoli napeljane ograje, pobirali bi vstopnino ali vsaj parkirnino in vsaj kakšen bife bi stal tam zraven pa po možnosti še trgovina s spominki. In vmes, ko se pogovarjava skoraj ni mogoče narediti posnetka, da nebi bil gor kak čoln, ki se poganja po reki gor ali dol. Seveda se Američanom ni utrgalo in divje zabadajo vesla v zeleno reko. Kurjenje vseh vrst goriv je Ameriški šport. Zato se po reki podijo motornjaki na katerih bi družinica mirno uživala kak teden Kornatov ter gumenjakov, ki pa imajo po dve tube na vsaki strani. Po moje imajo po dve tubi ker jih ne ustavi ravno vsaka brzica in lahko mimogrede ena tuba, ujeta med karakterjem voznika in skalo na poti, popusti. In da nas to ne ustavi imamo dve tube – he he he .. Pred parimi dnevi smo se kopali v umetnem jezercu Lake Havasu, ki se napaja iz iste reke Colorado. Kot vedno v Ameriki ogromna zadeva. In na plaži smo bili pravzaprav čisto sami. Se zaženeš v vodo in še predno »zaroniš« te prevzame vonj po mešanici vode in goriva. Pa »izroniš« in nesrečno iščeš naokoli kje je kakšen prebit čoln, ki mu tako nesrečno uhaja gorivo. Ampak zaman, razem množice uživačev, ki na vseh možnih plavajočih plastikah preizkušajo pospeške ni ničesar. Ampak vseeno jezero se zdi preveliko, da bi ji ti čolni dali tak okus. No sedaj mi je jasno čolni niso zgolj v tem jezeru ampak po celi reki. Amerika je, tako se vedno bolj zdi, dežela ekstremov in nasprotij. V ljudeh je še vedno nekakšen surov nagon po preživetju, ki jim ne da spati. Na eni strani dih jemajoča narava na drugi strani izkoriščanje le te. In ko rečem izkoriščanje se ne sliši prav. Bolj prava beseda je – zloraba. Ampak užitek je nekaj kar si je težko vzeti - a ne?

Naš Bungalov

Prišli smo iz The View Hotela v Monument valley. Hotel nov, notri vse okusno zloženo v smislu Navajo indijancev; okolica urejena, .. in parkirali smo se pred - po moje -povprečnim domovanjem lokalcev. Hišica iz kart, bi rekli v Sloveniji. Vse bolj ali manj dela. Tevevizija založena na debelo z programi v smisli, kanali za novice, kanali za šport, kanali za nadaljevanke, kanali za TV prodajo in seveda MTV. Vse kar človek še potrebuje je velik hladilnik in velik štedilnik. No ne smem pozabit žara. Ko sem ga prvič odprl me je vse minilo. Potem sva z Jakobom preverila še drug žar, ker nam je lastnik rekel, da sta dva žar in lahko uporabimo katerega koli. In drug žar je bil čist. Zmontiram plinsko bombo, ki kdo ve zakaj ni bila zmontirana (razlaga sledi). Ga prižgem. Dela kot grom. To je to. Jakob skoči po meso in veselo na delo. Ne mine par minut pa se pojavi lastnik: Sorry, tale žar je od gostov, ki so kdo ve zakaj pripeljali s sabo tud žar; so bile njegove besede. »Ma nemoj; kdo bi res vedel zakaj, a ti jaz povem?!?!« so bile moje neizrečene misli. In potem sva pač z Jakobom odprla tisti pravi »drugi« žar. Uf, bo bolje da še enkrat odpreva tisteega »prvega« a tokrat z krtačo v roki. Ampak, ko smo enkrat ta umazano delo opravili je bilo OK. Noben se ni zastrupil, pač pa je bilo vsem pra okusno. In v dveh dneh smo se privadili na vse in prav lepo uživali. Sporočilo Ameriškega juga je: »Take it easy«.

Day 7: Page/Lake Powell

Priznam, jokala sem kot dež, ko smo zapuščali Monument Valley. Rdeča indijanska zemlja me je čisto prevzela. Pokrajina je res čudovita, po drugi strani pa nisem pričakovala toliko revščine (za naše razmere), kot sem jo videla tukaj. Pa ne samo na podeželju, tudi v LA je bila revščina takoj, ko si stopil z glavne ulice.

Popoldne smo prispeli v mestece Page ob umetnem jezeru Lake Powell. Mesto je staro 50 let. Prav tako je bil Lake Havasu City, kjer smo bili par dni nazaj, ustanovljen leta 1964. Sem mislila najprej, da je joke.

Pokrajina tukaj je še vedno prekrasna. Zvečer smo zopet ujeli sončni zahod, pa potem prihod polne lune.

Nastanitev: tokrat imamo apartma, z grillom zunaj, tako da smo si lahko sami naredili večerjo. Pravzaprav trenutno živimo skoraj tako kot pravi američani: velik avto, ogromen hladilnik, klima na full, nakupovalni voziček megastičen, pa hišica iz kart. Na koncu naše ulice je Church street: dvanajst jih je v vrsti. Pojma nimam v katero bi šli, če bi bili res američani. Ker (k sreči) nismo, bomo šli kar v Wal-mart.

Mojca

Navajo nation

Ko se voziš iz Arizone proti Utah-u po področju Navajo nation indijancev te spremlja dramatična scenografija. Pokrajina načeloma brez dreves, poraščena z grmičevjem. Na primer na dva m2 pride en grm. Kot običajno pogledi padajo na širjave in daljave, ki jih parajo kanjovni in monolitne skale ter redki hribi. Barve od sive do rdeče. Bližje kot si Monument Valley bolj rdeča je dežela Navajo indijancev. Očitno imajo nekakšen rezervat in kjer imajo tudi svojo policijo verjetno tudi do neke mere svojo upravo. O poseljenosti je težko govorit v "slovenskem" jeziku. Prebivalcev "Navajo nation" je za četrt Slovencev področje kjer živijo pa je veliko za dve Slovenije. Na vsake toliko se v daljavi prikaže kubus običajno bele barve približno 2,5 x 5 metrov velike in 2,5m visok. Sem pa tja vidiš kakšno kravo ali konja. Nekje 20 metrov od ceste neprekinjeno teče ograja iz bodeče žice. Seveda na obeh straneh. Težko si je predstavljat njihovo življenje. Na vsakih 40milj v povprečju sicer pa poleg pomembnejših turističnih točk se pojavijo obcestne tržnice kjer prodajajo njihove izdelke. Kar predstavljajo razen nakit in lončarski izdelki. Nakit je večinoma iz srebra okrašen z turkizi zelenimi iz Utaha ali modrimi iz Arizone. Turkiz prinaša tistemu, ki ga nosi zaščito. Posebna kombinacija je turkiz z rdečimi koralami (včasih je bilo tukaj morje), kar prinaša harmonijo. Na glinenih izdelkih in nakitu se pojavljajo simboli, ki predstavljajo vjihove bogove. Cene se gibljejo od 5 do 1000$. Sami nismo opazili, da bi se hoteli hudo pogajat. Je pa res, da nismo bili hudo tečni. Neizpogajan del sem pri sebi vzel kot donacijo za ohranitev njihove kulture in naroda. Nasplošno vlada huda revščina. In tako sem imal občutek, da smo izkazali tudi spoštovanje do njihove kulture. In Monument Valley je bila vse bližje in okolica vse bolj rdeča in dramatična. Zapelješ okoli ovinka in se prikaže ravnina dolga kakšni dve milje in na koncu ob desni strani iz čistega miru štrli iz ravnice kamnit blok približno 100 x 100m v tlorisu in kakšnih 150 m v višino. Kot da je bogu padla radirka iz mize in se zapičila ravno tukaj. Vse vogale te "radirke" sicer že dodobra je obdelal "kronos" in je jasno, da je bog že davno pozabil na izgubljeno radirko in ljudi ki tukaj živijo. Tako da sem bil v sam nekakšnem "kurcšlusu". Na eni strani res huda navdušujoča scenografij, ki ti dviguje duha in na drugi strani te to isto okolje dela tako majhnega - tako za eno zrno rdečega peska, ki se razprostira do neskončnosti. Pa si misliš, če bi bil lahko vsaj grm. In tako živijo ti ljudje tukaj. Preprosto. Žal pa se seveda ne morejo izogniti vplivu Amerikanizacije. In ne morem si predstavljat kako to izgleda v njih samih. Želim jim le da bi znali ohraniti kulturo, ki je po moje najbolj identična prelepem okolju v katerem živijo.

Day 6: Monument Valley

Dežela presežkov nas tudi tokrat ni razočarala. Iz Grand Canyona smo se počasi preselili v deželo Navajov. Indijanci živijo zelo skromno in za naše razmere nepredstavljivo. Ko smo se približevali Monument Valleyu, je na vsake par milj na cesti sredi ničesar pisalo School bus stop here. In the middle of nowhere!?

Pogledi so ... ne vem kako naj to opišem. Stojiš in uživaš. In imaš občutek, da imaš premajhno srce, da bi vse to lahko dojel in delček shranil še za sabo. Ja, imam občutek, da mi srce poka po šivih, ko občuduje naravo okrog sebe.

Tokrat smo si privoščili nočitev znotraj parka (edini: The View Hotel), za kar smo plačali dvojno ceno glede na naš povprečen strošek nočitve, ki znaša pod 100$ za vseh pet. Skratka za 240$ smo dobili čudovito sobo in ni nam bilo žal niti dolarja, ki smo ga plačali za to. Pogled direktno na "Mittens"-e, pa zopet sončni zahod in sončni vzhod in za povrhu še zelo dobra hrana.

Grand Canyon

Verjetno je Grand Canyon eden najbolj znanin naravnih znamenitostih v severni Ameriki.

Na letalu sem sedel z Američanom, ki ga je opisal takole: če bi v Grand Canyon vlili mavec, in potem pogledali skulpturo, ki je nastala bi ugotovili, da gledamo Alpe. No primerjava ni povsem natančna vendar je vseeno impozanten. Približno 200 milj dolg in 20 milj širok ter miljo globok. Milja je 1,62 kilometra. Plato v katerega je vrezan Grand Canion je na višini 2000m. Kar opaziš po vegetaciji in prijetnih večernih temperaturah. Dan prej smo spali v puščavi ob umetnem jezeru v katerega je ujeta ista reka in zvečer si se kuhal enako kot čez dan. Nasplošno je vse urejeno in mislim, da je tukaj prijetno opravit kakšno turo. Previden moraš bit glede vročine preko dneva in spremenjivega vremena. Tukaj bi se v trekingu dalo uživat. Za pohajanje po robu in uživanje v pogledih, kar smo počeli mi, pa priporočam pozno popoldne in jutranje ure. Prvič ni prevroče in drugič svetloba in sence omogočita, da zaslutiš vse dimenzije, previse in globeli. Sicer pa fotografije tudi povedo svoje. Prijateljica si je pred leti dala pokazati Grand Canyon iz helihopterja. Še vedno je navdušena. Mi se za to opcijo nismo odločili, ker je 200$ na osebo za nas pač preveč. Ji pa verjamem, da je super. Ker je vse skupaj naravni park, se da srečati tudi živali. Na slikah boste našli vevrico, ujeto z ukradenin krofom v roki - tačkah in jelena kakršnega še nisem videl. Plečna višina je bila po moje slaba 2 metra. Impozantna žival, ki nam je dovolila da smo se ji približali na kakšnih 25 metrov. Smo pa vmes večkrat pomislili kam zbežat, če se takšna beštija zažene proti tebi.

Za konec lahko rečem, da se Grand Canyon splača pogledat. Mogoče tudi ostat kak dan in se spustiti na dno do reke Colorado.

HALO HALO!

Končno se uglašam tut jst:)! Z eno besedo bi rekla, da je tuki NORO. Še vedno se ne zavedam, da se mi to res dogaja: )) Vsak dan se tok zgodi, da se mi zdi, da smo tukaj že cel mesec, ne pa 5 dni. Zdele gledam oddajo posvečeno Michaelu Jacksonu, ker je ravno leto odkar mi je stric Roman po telefonu sporočil, da je umrl. Šele zdaj se zavedam kakšen talent je bil! No grem rajš na bistvo: zelo sem vesela vaših javljanj!!!! :))) Kaj češ, domotožje bo vedno:)

@Lidija: Spomnila si me na lansko leto, kako fino smo se imeli za tvoj rojstni dan. Upam, da bomo tudi letos skupaj preživeli 1 dan v Puli:) Veselim se s tabo Japonske, in komaj čakam, da poveš kakšno je življenje na tisti strani Zemlje;) Lp vsem! ;))

@Rom-an: hahahaha.. zgleda se cigani maščujejo na naš ne na tvoj račun! :D Mami so že zginle kopalke!!! hehehhehehe.. Pozdrav Đosefa! A gre kej na kolo?? :))

@Špelca: Komaj čakam, da te vidm! NUJNO se mormo zment za morje! Me prav zanima, kaj ste spet ušpičl v šoli v naravi ;)) rtm* pozdravi vse doma;)

Moram vam še povedat, da smo danes prišli na ozemlje Indijancev. Ustavili smo se na enem izmed indijanskih štantov, kjer sva si z Mašo kupili vsaka svoj prstan. Predstavljata harmonijo življenja, kaj pravite? : )

LP se slišiiiimo!:))

Day 5: Grand Canyon

Route 66, pa do Grand Canyona. Slike največ povedo.

Širne planjave Arizone. Počitnice za oči in dušo.

Route 66

Grand Canyon popoldne, zvečer in zjutraj. Ja, pridni smo bili. Naredili smo eno peš turo približno 5 km, ujeli sončni zahod, zjutraj pa sva z Alešem vstala malo pred peto in šla loviti še sončni vzhod.

Route 66

Danes smo jo ubrali malo naokoli. Naredili smo en tak ovinek in izkoristili Route 66. Ko rečem ovinek je pravzaprav čisto skregano z mojimi občutki. Na zemljevidu že zgleda kot ovinek. Ko pa se voziš bi to najlažje opisal z štosom - Oglas za rabljen avtomobil: Avto XYZ, .. prevoženo 200.000 milj, volan še nerabljen. Kličite ... Ovinek se pojavi povprečno vsakih 10 milj. Pa še to ni kak ovink iz "kačjih rid" ampak zgolj avtocesten. Če bi hotel v takšnem ovinku z motorjem pošteno "založit" bi moral pripeljat vsaj 300 km/k. Omejitev je pa 65milj/h (100km/h) ali ustrezno manj. Kot vedno je bilo tudi tokrat tako, da smo hudo uživali v pokrajini in mestecih skozi katera smo se vozili. Je pa potrebno takoj dodat, da je sa njih mesto vsaka hiša, če je zraven bencinska pumpa. "Mesteca" so pa takšna kot bi jih pred kakšnimi 50 leti zamrznili v času. Razen redkih izjem. Pokrajna se je iz puščave spremenila v neke vrste pokrajno, ki jo lahko občudujemo na Krasu. Seveda z razliko da je vse okrog nas neskončne ravnine obdane z hribi zloženimi v vrsto, da se počutiš kot v "ponvi". No počutili smo se bolj domače. Tudi temperature so se spustile iz 42 na kakšnih 30 C.

Day 4 Lake Havasu City

Še malo fotoreportaže zadnjega dne.

Vožnja skozi Mojave desert, vmes smo naredili enourni postanek v zapuščenem rudarskem mestu Calico, končna destinacija pa je bila Lake Havasu City v Arizoni.

V temle mestecu so kopali srebro:

Končna destinacija Lake Havasu City. Je pasalo malo osvežitve. Pa ne za dolgo, ker je zunaj 42C. Zato pa smo toliko več časa preživeli v Wal-martu, kjer je seveda veliko bolj hladno in človek brez problema nakupuje in nakupuje... Ja, tokrat smo si sami skuhali večerjo, ker imamo apartma. Pa tudi prvič odkar smo v Ameriki, smo zares začeli verjeti, da je tukaj vse zelo poceni. Tega v LA nismo občutili.

Nad rastlinjem smo bili navdušeni že v Californiji, čez puščavo smo opazili Joshua tree, velikost kaktusov je sorazmerna vsemu ostalemu, pa razni cvetoči grmi in drevesa... Palme pa itak vedno naredijo romantično panoramo.