Day 12: Sequoia NP

Ko smo odhajali iz Slovenije, mi je Lea rekla, da ima Amerika sigurno kako sporočilo zame. What? Sporočilo? Saj gremo na dopust v Ameriko, ne na duhovne vaje v Indijo, sem si mislila takrat. Kljub temu nisem pozabila na njene besede in hodim po Ameriki z odprtim srcem.

Prvič me je doletelo med Navajo indijanci v Monument Valleyu. Takrat so mi lile solze od lepote pokrajine okrog mene in preprostosti življenja tamkajšnjih ljudi. Ko smo kasneje vprašali domačina, kaj ti indijanci sploh delajo v tisti prečudoviti, a za življenje skrajno neprijazni pokrajini, je dejal: Pretty much nothing. Razen izdelovanja nakita in lončarskih izdelkov za turiste nič. Nič. A imajo svojo pokrajino. In spoštujejo življenje in so ponosni na svoje korenine.

Ja, vsega v življenju pač ne moreš imeti. In spoštovati je treba tisto kar imaš.

Včeraj v Sequoia NP me je spet prevzelo. Sicer sem to pričakovala. Drevesa imam že od nekdaj rada. Ko sem stala tam pod mogočnimi sekvojami, sedela v njihovem naročju in čutila mogočno energijo, ki jo oddajajo, sem se počutila tako majhno, a hkrati pomembno za ta naš ljubi planet. Drevesa, ki so preživela 2000, 3000 let nosijo sabo veliko sporočil za nas. Samo ustaviti se moraš in prisluhniti. Sporočio zame je bilo: V življenju se je treba boriti.

Tole je bilo pa za posladek včerajšnjega dne:

P.s.: Barb, nisem ti nič kupila v Sequoia NP, drevesa mislijo nate in te pričakujejo.

Kralji cest

Poleg tega, da so v USA na cestah skoraj izključno kamijoni z "nosom" in da so lahko tudi občutno daljši od naših (po naše: za "šleperjem" je pripeta še ena prikolica enake dolžine) kar izgleda nekako takole sestavite si sliko iz obeh:

jih od naših loči tudi to, da so v vseh barvah in večina z vsaj kakšnim dodatkom. Po možnosti kromiranim. Zato smo jih nekaj poslikali. Seveda vseh najlepših nismo ujeli a za okus pa bo.

Znajo biti hudo impozantni. Posebno tisti starejši, ki imako kabino zloženo skupaj z zakovicami in z tistim popolnoma ravnim slab meter visokim kromanim odbijačem. Ko se ti "zalim" od zadaj brez da razmišljanja pospešiš ali pa zamenjaš pas. Neglede na to, da imajo na nekaterih odsekih posebne omejitve za kamijone niso opazno počasnejši. Pravi kralji cest.

Day 11: Las Vegas - Tulare

Danes je bila naloga dneva premik iz Las Vegasa

v Tulare,

ki je pod hribi kamor gremo jutri občudovat Sekvoje. Garmin je naračunal 350 milj. Kar zalogaj, še posebno ker kar na enkrat avtoceste niso bile več neskončna praznina temveč je gostota prometa bolj podobna temu kar poznamo v Sloveniji. Sicer zastojev, da bi stali ni bilo a tempomat je kar precej počival. Je pa res, da je bila menjava puščave za nekaj zelo podobnega Krasu - zelo udobno. Zadnjih 50 milj so nas neprekinjeno spremljali med obema papovoma pasovoma avtoceste cvetoči veliki grmi Oleandrov. Super. Na cesti pa vedno bolj polno prometa. Veliko tovornjakov in osebnih vozil. Zato smo srečali več policajev kot do sedaj - brez posledic. Saj na actocestah je omejitev 70 - 75 a večina vozi nekje 80 milj torej tudi mi. Na bolj lokalnih cestah ko omejitve padejo na 55 - 56 milj na uro kar nekaj voznikov vozi a enako hitrostjo kot na avtocesti.

Bakersfield

Helo heloJ

No da se še js mal oglasmJ.

Trenutno se vozmo še zadnjih 17 milj do Tular...od začetnih 350. Pred kakšnimi 15 minutami smo se ustavili v mestu Bakersfield v enemu zmed bolj »zdravih« fastfoodov, Wendy's. Sicer smo ga kar malo iskali, ampak se je na koncu splačaloJ. Ko smo v labirintu uličic iskali Jakobovo izbiro kosila za danes, smo vzdihovali nad temle ljubkim »mestecem«. Sonček, pokošena trava, palčki in fontane na vrtovih, hišice pa kot iz pravljic. Morate verjet, da je bil tale Bakersfield po nekaj dnevih same puščave in revščine veeelik sladoled za naše očiJ.

In pol maš nasmeh do ušes, na levi strani ceste dišeči Starbucks in si rečš: življenje je lepo... JJJ

vaša Maša

Day 10: Las Vegas

Njaprej smo ugotovili da do Vegasa ni 400 milj ampak samo 280 kar je naračunal naš Garmin. Bravo za Garmina. In smo bili že ob 14,30 v razbeljenem Las Vegasu. Sedaj smo že dobro založeni z iskušnjami in si že znamo postavljati cilje v skladu z časovnimi možnostmi. V Vegasu smo imeli tri: kupiti kruh za Jakoba (celiakije v ZDA pač ne poznajo, ljudje se vozijo tudi po 300 in več milj daleč, da najdejo trgovino) in v Vegasu je trgovina z zdravo prehrano, ki ima tudi izdelke za celiakaše; obisk Las Vegas Outlet centra (predvsem Nike store) in pogledat kako zgleda igralnica od znotraj. Do polnoči smo vse opravili. Imeli smo novo zalogo kruha za Jakoba, v prtljažniku 7 parov novih Najkic (povprečna cena za par: 40 dolarjev oz dobrih 30€) in nočni sprehod po "Strip-u"; glavni zabaviščni ulici. Občutki so podobni kot v kakšnem Disneyladu. Fasade speglane v vseh mogočih barvah. Zadnja moda za stavbe: oblečene v refleksna stekla v tonih bakra do čokoladne rjave. Zvečer ja na ulicah na vsakih 20 metrov kak varnostnik tako da ne verjamem, da je tukaj kak krimial pogost pojav. Sicer se mi zdi pravi odgovor za Vegas, odgovor trgovca na moje vprašanje kako je z popusti: V Vegasu ni popustov, tukaj smo da vam poberemo denar.

Pozdravi domov

Torej pet puščavnikov je prispelo v Las Vegas. Nič me ni prevzelo in če po pravici povem, komaj čakam da gremo proti severu. Tole mesto greha ni zame.

Jutri nas čaka skoraj šest ur vožnje proti severu, naslednji dan pa gremo pogledat orjaške sekvoje.

Ampak bistvo tega posta je, da pošiljam pozdrave domov in hvala vsem, ki nas spremljate in pošiljate pozdrave. Res je, da se imamo fajn in uživamo, ampak čez dom ga pač ni....

Lep pozdrav vsem in radi vas imamo!

Mojca

P.s.: Rom-an, a ti je cigan ukradel komp? Pa Barb, a si na taboru?

Day 9: Antelope Canyon / Bryce Canyon

Tale Antelope Canyon najdete v vseh pripočnikih "kam iti v Ameriki". In če vsi tako pravijo bo že prav. In tudi je. Še posebno, če te fotografiranje veseli. Poseben priboljšek je bil vodič-domačin. Malo pogrešamo stike z domačini a to je davek na našo svetlobno hitrost premikanja po kontinentu. Tako pa smo imeli v časi vožnje priložnost malo pokramljati. Prav super. Ker se nam malo mudi za enkrat toliko. Mislim, da bodo slike dovolj zgovorne.

Ni ko smo ravno pri svetlobni hitrosti: kaj pa je to 200 ali 300 milj. Pa skočimo še do Bryce Canyon-a. Vmes se je pokrajna spremenila. Iz Indijanskega območja smo očitno prišli v Kavbojski Utah. Bistveno več zelenja .. posamezna drevesa .. cel gozd. Uvav! Je pa tudi res, da smo se dvignili na 2440 metrov.

In potem ko prideš do kanjona in se ozreš naokoli potrebuješ nekaj časa, da te od silne hirosti premikanja telesa spet najde tvoja duša, in tako počasi začeneš uživat v zgodbah narave.

Hotel, ki nas je gostil na ta dan je imel tudi bazen kar smo radi izkoristili, čeravno že v temi.

Pri fotkah so malo nagajali oblaki in je bil to razlog več, da se zjutraj zarana pred sončnim vzhodom človek naloži v avto in jo mahne uživat. Pa uživajte malo še vi:

Tako sedaj pa še oblečem "ta h'mašno" srajco (edino, ki jo imam s sabo) zalavfamo mašino in če 400milj bomo v Las Vegasu.