petek, 2. julij 2010

Day 12: Sequoia NP


Ko smo odhajali iz Slovenije, mi je Lea rekla, da ima Amerika sigurno kako sporočilo zame. What? Sporočilo? Saj gremo na dopust v Ameriko, ne na duhovne vaje v Indijo, sem si mislila takrat. Kljub temu nisem pozabila na njene besede in hodim po Ameriki z odprtim srcem.
Prvič me je doletelo med Navajo indijanci v Monument Valleyu. Takrat so mi lile solze od lepote pokrajine okrog mene in preprostosti življenja tamkajšnjih ljudi. Ko smo kasneje vprašali domačina, kaj ti indijanci sploh delajo v tisti prečudoviti, a za življenje skrajno neprijazni pokrajini, je dejal: Pretty much nothing. Razen izdelovanja nakita in lončarskih izdelkov za turiste nič. Nič. A imajo svojo pokrajino. In spoštujejo življenje in so ponosni na svoje korenine.
Ja, vsega v življenju pač ne moreš imeti. In spoštovati je treba tisto kar imaš.
Včeraj v Sequoia NP me je spet prevzelo. Sicer sem to pričakovala. Drevesa imam že od nekdaj rada. Ko sem stala tam pod mogočnimi sekvojami, sedela v njihovem naročju in čutila mogočno energijo, ki jo oddajajo, sem se počutila tako majhno, a hkrati pomembno za ta naš ljubi planet. Drevesa, ki so preživela 2000, 3000 let nosijo sabo veliko sporočil za nas. Samo ustaviti se moraš in prisluhniti. Sporočio zame je bilo: V življenju se je treba boriti.

Tole je bilo pa za posladek včerajšnjega dne:
P.s.: Barb, nisem ti nič kupila v Sequoia NP, drevesa mislijo nate in te pričakujejo.

2 komentarja:

  1. No pa se zopet šlišimo in vas vidim Polni ste novih doživljajev, novih čustev kot da otkrivate nov svet okoli sebe, upam da boste ta občutja ohranili še dolgo v sebi.Doma ni nič novega, no edino to da so prišli izprazniti greznico. Sedaj jo moram še oprati tako da bo pripravljena za zalikat z lepilom potem pa z emulzijo, tako da nebo spuščala vode. Ne vem če mi bo uspelo to narediti prej kot v enem tednu, moram počakati da se greznica prezrači. Ko sem čistil prvi prekat me je zelo bolela glava pa bom sedaj raje počakal da se prej prezrači.Mislil sem da mi bo uspelo narediti prej ko pridete domov, vendar mi to ne bo uspelo.Za enkrat toliko o tem. Z mamo greva popoldan na vikend, jutri pa je maša za pajkove v Šentrupertu. Slišimo se v ponedeljek. Lep pozdrav od ata in mame.

    OdgovoriIzbriši
  2. Viš, zdaj pa meni solze lijejo po licih. Upam, da me bodo res kdaj dočakala, tale moja drevesa...

    OdgovoriIzbriši