Navajo nation

Ko se voziš iz Arizone proti Utah-u po področju Navajo nation indijancev te spremlja dramatična scenografija. Pokrajina načeloma brez dreves, poraščena z grmičevjem. Na primer na dva m2 pride en grm. Kot običajno pogledi padajo na širjave in daljave, ki jih parajo kanjovni in monolitne skale ter redki hribi. Barve od sive do rdeče. Bližje kot si Monument Valley bolj rdeča je dežela Navajo indijancev. Očitno imajo nekakšen rezervat in kjer imajo tudi svojo policijo verjetno tudi do neke mere svojo upravo. O poseljenosti je težko govorit v "slovenskem" jeziku. Prebivalcev "Navajo nation" je za četrt Slovencev področje kjer živijo pa je veliko za dve Slovenije. Na vsake toliko se v daljavi prikaže kubus običajno bele barve približno 2,5 x 5 metrov velike in 2,5m visok. Sem pa tja vidiš kakšno kravo ali konja. Nekje 20 metrov od ceste neprekinjeno teče ograja iz bodeče žice. Seveda na obeh straneh. Težko si je predstavljat njihovo življenje. Na vsakih 40milj v povprečju sicer pa poleg pomembnejših turističnih točk se pojavijo obcestne tržnice kjer prodajajo njihove izdelke. Kar predstavljajo razen nakit in lončarski izdelki. Nakit je večinoma iz srebra okrašen z turkizi zelenimi iz Utaha ali modrimi iz Arizone. Turkiz prinaša tistemu, ki ga nosi zaščito. Posebna kombinacija je turkiz z rdečimi koralami (včasih je bilo tukaj morje), kar prinaša harmonijo. Na glinenih izdelkih in nakitu se pojavljajo simboli, ki predstavljajo vjihove bogove. Cene se gibljejo od 5 do 1000$. Sami nismo opazili, da bi se hoteli hudo pogajat. Je pa res, da nismo bili hudo tečni. Neizpogajan del sem pri sebi vzel kot donacijo za ohranitev njihove kulture in naroda. Nasplošno vlada huda revščina. In tako sem imal občutek, da smo izkazali tudi spoštovanje do njihove kulture. In Monument Valley je bila vse bližje in okolica vse bolj rdeča in dramatična. Zapelješ okoli ovinka in se prikaže ravnina dolga kakšni dve milje in na koncu ob desni strani iz čistega miru štrli iz ravnice kamnit blok približno 100 x 100m v tlorisu in kakšnih 150 m v višino. Kot da je bogu padla radirka iz mize in se zapičila ravno tukaj. Vse vogale te "radirke" sicer že dodobra je obdelal "kronos" in je jasno, da je bog že davno pozabil na izgubljeno radirko in ljudi ki tukaj živijo. Tako da sem bil v sam nekakšnem "kurcšlusu". Na eni strani res huda navdušujoča scenografij, ki ti dviguje duha in na drugi strani te to isto okolje dela tako majhnega - tako za eno zrno rdečega peska, ki se razprostira do neskončnosti. Pa si misliš, če bi bil lahko vsaj grm. In tako živijo ti ljudje tukaj. Preprosto. Žal pa se seveda ne morejo izogniti vplivu Amerikanizacije. In ne morem si predstavljat kako to izgleda v njih samih. Želim jim le da bi znali ohraniti kulturo, ki je po moje najbolj identična prelepem okolju v katerem živijo.