Venice plaža, Bewerly hills, Holiwood,..

Pa je spet dan naokrog. Obiski včerajšnjega dne so že takoooo daleč. Ampak ker je dan prekratek zmanjka časa, da se vse zapiše; vsaj ostalim. Ana in Maša komaj čakata in štejeta vsako minuto, ko ima računalnik kdo drug v roki. In medtem, ko ostali čakamo na vrsto že zaspimo.

Pa začnimo včeraj. Malce se je o plaži že zapisalo in tudi fotka je že "namontirana". Kaj naj še rečem. Luštno je da imajo na plaži razpostavljene razna telovadna orodja. Grede, pa obroče prečke na raznih višinah, .. In seveda gladko stezo za rolanje, kolesarjenje, tek, par igrišč za odbojko na mivki in še in še. Najbolj zanimivo mi je bilo, da so poleg ostale ponudbe imeli tudi urejeno prodajo rabljenih koles. Plaža je pa itak dimenzij, da si lahko Slovenci organiziramo piknik in gremo kar nas premore podalpski svet vsi skupaj žurirat na plažo. Ne bo zmanjkalo prostora.

Nedaleč stran vzporedno z obali teče 3th "ulica". V bustvu je bila na delu spet Ameriška preprostost. O obale proti notranjosti hre takole: kot rečeno vzporedno z njo teče 1th stret, nato 2th stret, .. 20 stret. Preprosto kajne. No in 3th stret je sprehajalna cona. Že veste kaj je tam? Vse lepo zglancano, pločnik in cesta, romantične klopce za dva pa zraven luštkani fotelčki so bili kot iz reklame razporejeni po obeh straneh ulice skupaj z cvetličnimi aranžmaji. Sej ne morem verjet kako ste lahko tako hitro ugotovili, da je to nakupovalna linija. Kerj vmes ne zmanjka trgovin. Tukaj je tudi Aple store kjer sem imel namen kupiti iPad. In to vam lahko opišem kako je izgledalo. Prijazen prodajalec mi je razložil, da iPadov ni in da neve kdaj pridejo. A tako je pol v Ameriki - kot pri nas. Nimajo pojma kdaj kaj bo. Z razliko, da ti to povejo res prijazno. In sva z prodajalcem naredila rezervacijo. Zaključil je z pripombo, da naj se preko dneva kaj oglasim, da lahko pridejo vsak čas. In ko sem se kasneje res oglasil in govoril z drugim prodajalcem, mj je izraz na njegovem licu jasno povedal, da sem precej naiven, če mislim, da bodo iPad-e dobili pred koncem meseca; seveda je bil zelo prijazen. Jaz pa sem mu vseeno za iskrenost hvaležen, da si ne ustvarjam nererealnih obetov. Kasneje smo šli nekaj malega pojest v "Buda bely" prijetno azijsko resstavracijo. naročili smo si 4 porcije in pri eni zgrešili idejo jedi, saj smo dobili sladko juho v kateri je bil res tudi piščanec vensar ga nismo uspeli pospravit. Ostale jedi so bile okusne in smo jih zato pridno zmazali. Med kosilom je imela Maša učno uro, kaj storiš, če poješ cel čili. Hrabro se je držala - svaka čast.

Popoldne smo se odpravili na "walk of fame". In kako drugače kot, da smo odbremzali tja po Sunset Bulevarju. Pot nas je vodila tudi mimo vojašlega pokopališča (slikca spodaj) kjer smo se za kratko ustavili. Le toliko da smo spet videli kako veliko je vse v toti Ameriki. In že je mimo nas hitel Beverly hill pa Bell Air se ne spomnim kateri je bil prvi. Tako kot so naši predniki bežali pred Turki v hribe to počnejo danes premožnejši Američani. In več kot imaš denarja bolj v hrib rineš. Dobra logika. Mimogrede, na cestah razen turistov nikjer ne vidiš prav dosti ljudi. V teh koncih pa sploh ne. Je pa skoraj za vsakim ovinkom tabla ki oglašuje karto lokacij prebivališč slavnih. In malo kasneje smo ugotovili, da organizirajo tudi avtobusne ture na ogled teh lokacij. No ne prvo ne drugo iz nas ni zvleklo niti beliča. Smo pa se zato sami zapeljali en krog po labirintu hribovskih ulic. Pri eni od hiš z izobešeno tablo nepremičninskega posrenika smo se ustavili. In si malo ogledali razgled. Ni slab; vendar pa je v poletnih nesecih v LA-ju vedno sparina in zato razgled ni kaj posebnega. In smo se spet spustili na Sunset Bulevar ter se sparkirali za Holywood High School. In se potem po stranski ulici sprehodili do "walk of fame", to je tista ulica, ki ima v tleh vgrajene zvezde z imeni "zaslužnih" zvezdnikov. No in tukaj se je sestavil tak zanimiv prizor. Torej pripelješ se po znanem Sunset Bulevarju, mimo najstnikom še bolj znane (tak vtis sem dobil od hčera) Holywood High School in parkiraš direktno zadaj. Uličica po kateri se sprehodiš do "Walk of fame" pa je taka, da te je še podnevi strah. Poleg tega je na sredi ulice ležal očitno brezdomec brez obeh dlani, ki si je z svojima štrcljema nerodno poizkušal namestiti glavo na pločnik, ki mu je služil kot vzglavnik. In potem narediš še deset korakov in se zajetiš v živo reko ljudi, ki valovi na "Walk of fame" in vzdihuje pri vsaki drugi zvezdi. In med zvezdami je pločnik sem pa tja zaflikan tako, da so naši komunalci za njih dohtarji. Pa si že pred Kodak teatrom, kjer se vsako leto podeljujejo oskarji. In mi je sedaj jasno zakaj imajo rdečo preprogo. No pustmo barvo, ampak brez tepiha petke nebi preživele.

In dan se je prevesl v noč in bilo je jutro in bil je dan -našega drugega dne. Na poti domov smo se ustavili v samopostrežni trgovini otroci so ostali v avtu in zaspali še predno sva z Mojco zaprla vrata. Znotraj naju je pričakala urejena trgovina. Našla sva vodo in sadje kakšnega brezglutenskega kotička z hrano za Jakoba pa ne. Spet so bili prodajalci hudo prijazni in razumevajoči ampak pomagat pa niso mogli kaj dosti. Takega kotička pač nimajo. Tekaš med policami in kruh je pri hruhu, moka pri moki, .. In potem ugotoviš, da pri kruhu brezglutenskega kruha niajo ali pa pač trgovka na tem oddelku ne ve kaj jo pravzaprav sprašuješ, ko te usmerja na police z bolj zdravimi izdelki. Oćitno sem spet naletel na odnos: tudi če ti nekaj ni jasno se delaš prijaznega počakaš da mine. Raje bi imel bolj jasen odnos; recimo, da ti iskreno povedo, da ne razumejo. No nekaj sva naša in se odpravila naprej. Kar je o trgovini še treba reč je: sadje je izgledalo kot iz plastile ali kot bi prijatelj Damjan rekel sadhje se je svetilo kot "Pumpeževa rit".

Danes je bil dan mnogo manj kontrasten. Šli smo v Universal studio. Pravzaprav zabaviščni park Universal studio. Ko prideš tja ti je jasno kje ma denar mlade. Vse spedenano, našminkano, našpanano, polikano, ... in kar je še takšnih superlativov. Fantje so profesionalci in vejo kako se stvari streže. Prvi del je ogled studijev. Področje veliko po moje 50 hektarov, v katerem so hale in prizorišča na prostem. Imajo naprimer evropsko mestece kjer glede na potrebe zamenjajo jezik na napisih; imajo ribiško vasico ob umetnem jezeru; ameriško velemesto, katero pač je treba; prizorišče za avtomobilske efekte, kjer se na avtomobile strelja, jih raznese pa se potem vrtijo po zraku; in tako naprej do kompletne ulice "razočaranih gospodinj". So mojstri iluzije to je teba priznat. In to smo potem na parih točkah v parku tudi občutili. Dodelana scenografija + učinkoviti posebni efekti + kakovost izvedbe = zadovoljni ljudje = $ . Matr so dobri.

Takole ste dobili informacije o drugem in tretjem dnevu skozi moje filtre. Upam, da se mi bo kmalu pridruži še kak kometator.

Sedaj pa držimo pesti za nastop naših proti Angliji. Ali pa vsaj da bi bilo Alžirija:ZDA neodločeno. Če prav vem bi tudi to bilo dovolj za naše napredovanje. Kdor ne skače ni Slovenc, hej hej hej!!!!!!